ENG
Strokovna javnost
Dogodki Članki Slovarček Zanimivi viri
Nazaj na začetno stran
Strokovna javnost

Slovarček

Razlaga ključnih pojmov od A-Ž za klinično prakso.

Disociativne motnje MKB-10: disociativne (konverzivne) motnje

Motnje v integraciji spomina, identitete, zaznavanja, čustev in občutka jaza; gre za "odklop" (disociacijo) med psihičnimi funkcijami, ki bi običajno delovale povezano.

Klasični primeri
  • Disociativna amnezija: selektivna izguba spomina za travmatske dogodke.
  • Depersonalizacija/derealizacija: doživljanje sebe ali okolja kot neresničnega/odmaknjenega, pri čemer je test realnosti ohranjen.
Povezava s konverzijo/FNM: V MKB-10 je zgodovinsko prišlo do prekrivanja terminov (disociativno/konverzivno), ker se "disociacija" lahko kaže tudi telesno — npr. neepileptični napadi, motorični izpadi. V psihiatričnih virih se disociativni simptomi pogosto povezujejo s travmo, čeprav to ni edini možen kontekst.
Funkcijska nevrološka motnja (FNM) DSM-5: Conversion Disorder (Functional Neurological Symptom Disorder)

Stanje z nevrološkimi izpadi (motorika/senzorika), kjer je nevrološki status nezdružljiv in/ali nekonsistenten z znano nevrološko boleznijo. Simptomi so nehoteni in pomembno vplivajo na funkcioniranje pacienta.

Sodobno razumevanje
  • Fokus ni več na tem, da mora biti nujno prisoten jasen psihološki stresor.
  • Poudarek je na pozitivnih kliničnih znakih nekonsistence/nekompatibilnosti z nevrološkimi vzorci in na funkcionalni okvari.
  • FNM je v praksi "moderno ime" za velik del tega, kar se je prej imenovalo konverzivna motnja.
Konverzivne motnje MKB-10: disociativne (konverzivne) motnje

Konverzivne motnje po MKB-10 (F44) so opredeljene kot disociativne (konverzivne) motnje, za katere je značilna delna ali popolna izguba normalne integracije zavesti, spomina, identitete ali nadzora telesnih gibov. Simptomi niso organskega vzroka, temveč psihogenega izvora, pogosto povezani s travmo ali stresom.

Ključne značilnosti konverzivnih motenj (F44) po MKB-10
  • Izguba funkcije: Pojavi se nenadna izguba senzoričnih ali motoričnih funkcij (npr. slepota, paraliza, afonija, krči), ki niso v skladu z znanimi nevrološkimi boleznimi.
  • Psihogen izvor: Povezava s stresnimi dogodki, nerešenimi problemi ali motenimi odnosi, pri čemer se anksioznost "konvertira" v telesne simptome.
  • Kategorizacija: Spadajo pod širšo skupino, kjer so disociativne (motnje zavesti/spomina) in konverzivne (motnje gibanja/čutov) pogosto združene.
  • Izključitev organskih vzrokov: Pred diagnozo je nujna preiskava, ki izključi telesno bolezen.
Ponarejanje / izumetničeno vedenje ang. factitious disorder

Prav tako namerno ustvarjanje ali lažno prikazovanje simptomov, vendar brez očitnega zunanjega dobička. Temeljni motiv je psihološka potreba po vlogi bolnika — pozornost, skrb, status "pacienta". V preteklosti znan tudi kot Munchausnov sindrom.

Kaj je tipično
  • Oseba aktivno povzroča simptome (poškodbe, manipulacije laboratorijskih izvidov, izmišljena anamneza) ali jih prepričljivo opisuje.
  • Kljub zavestnemu produciranju simptomov gre pogosto za kompulzivno naravo vedenja — oseba "ne more se upreti".
  • Hospitalizacije in zahtevne preiskave lahko postanejo osrednji del življenja.
  • Sodobna terminologija loči factitious disorder imposed on self in …imposed on another.
Ključna razlika s simulacijo
Simulacija
Zunanji dobiček: denar, pravne koristi, izogib obveznostim.
Ponarejanje
Cilj je "biti bolnik" — brez jasne zunanje nagrade.
Psihosomatske motnje Psihosomatika kot koncept

"Psihosomatsko" pomeni, da psihološki dejavniki vplivajo na telesne simptome ali potek telesne bolezni. Ni nujno ena sama diagnostična kategorija, ampak okvir razumevanja povezav med stresom, čustvi, vedenjem, fiziologijo in boleznijo.

Praktična razmejitev
  • Psihološki dejavniki vplivajo na obstoječo telesno bolezen (npr. stres poslabša astmo, slaba adherenca poslabša hipertenzijo). Blizu DSM-5 konceptu Psychological factors affecting other medical conditions.
  • Somatski simptomi brez jasne organske razlage + pretirana preokupacija → to bolj sodi pod SSD/BDD (prej somatoformne motnje).
  • Psychological factors affecting other medical conditions (DSM-5): diagnoza se uporabi, ko odnos, vedenje ali psihološki vzorci negativno vplivajo na potek realne telesne bolezni (povečajo tveganje, zaplete, zmanjšajo adherenco).
Ključ: Pri "psihosomatskem" je lahko somatska bolezen prisotna, psihološki faktorji pa so pomembni pri poteku in izraženosti.
Simulacija ang. malingering

Zavestno, namerno prikazovanje, izmišljanje ali pretiravanje simptomov (telesnih ali psihičnih) z jasnim zunanjim ciljem. Tipični motivi so finančno nadomestilo, izogib delu ali odgovornosti, izogib kazni ali pravnim posledicam.

Ključne značilnosti
  • Zavestna namera: oseba ve, da "proizvaja" ali olepšuje simptome.
  • Zunanji motiv (external incentives; v laični rabi "secondary gain"): dobiček je zunaj same bolezni.
  • Pogosto prepoznaven zunanji cilj; oseba presoja ali se "splača nadaljevati" ali prenehati.
Opomba: Simulacija v DSM klasifikaciji" ni "duševna motnja" v ožjem smislu, ampak stanje oziroma vedenje, ki je lahko fokus klinične pozornosti.
Somatizacija Opisni koncept

Proces doživljanja in izražanja psihične stiske skozi telesne simptome. Ni samostojna diagnoza, ampak opisni koncept.

Ključne značilnosti
  • Telesni jezik stiske: čustvene ali odnosne težave se izražajo skozi telesne občutke (bolečina, utrujenost, vrtoglavica, prebavne težave, palpitacije).
  • Nezavedni proces: za razliko od simulacije in ponarejanja simptomi niso namerni; bolnik jih doživlja kot resnične in telesno pogojene.
Razmerje do drugih konceptov

Somatizacija je mehanizem znotraj širšega psihosomatskega okvira. S disociacijo se pogosto prekriva — pri obeh gre za "odklop" običajno povezanih funkcij. Pri otrocih in mladostnikih je somatizacija razvojno razumljiv način izražanja stiske, saj sposobnost verbalizacije čustev še dozoreva.

Somatoformna motnja → Bodily Distress Disorder → Somatic Symptom Disorder
MKB-10 ICD-11 DSM-5

Stanja, kjer so telesni simptomi realno doživeti in povzročajo pomembno stisko ter funkcionalne ovire, pri čemer ni ustrezne somatske/nevrološke razlage (ali obstoječa bolezen ne pojasni celotne slike), psihični dejavniki pa pomembno prispevajo — a so pogosto nezavedni in jih bolnik zanika.

Sodobnejši okvir
DSM-5 — Somatic Symptom Disorder (SSD)
Opredeljuje simptome skupaj s pretiranimi mislimi, čustvi in vedenji v zvezi z njimi. Simptomi so lahko delno pojasnjeni z medicinskim stanjem, a je odziv nanje pretiran in onesposabljajoč.
ICD-11 — Bodily Distress Disorder (BDD)
Podobno poudari: prisotni so telesni simptomi + pretirana usmerjenost pozornosti in ponavljajoče iskanje pomoči. Tudi če somatska bolezen obstaja, je stopnja preokupacije nesorazmerna.
Tipične klinične značilnosti
  • Simptomi se menjavajo, so raznoliko; pogosto veliko preiskav z negativnimi ali nesorazmernimi izvidi.
  • Pomemben del je nezavedna "korist": primarna (zmanjšanje notranje napetosti/konflikta) in sekundarna (vloga bolnika) — bolnik teh koristi ne prepoznava.