Zdravljenje psihosomatskih motenj pri otrocih in mladostnikih ne poteka po enem samem receptu. Ker so simptomi rezultat prepleta med telesom, čustvi in okoljem, mora biti tudi pristop k zdravljenju večplasten — prilagojen otroku, družini in okoliščinam.
Prvi in najpomembnejši korak je, da otrok in starši razumejo, kaj se dogaja. Ko družina dobi jasno razlago — da so simptomi resnični, da izhajajo iz preobčutljivega stresnega odziva in da niso znak hude bolezni — se pogosto že zgodi prvi premik. Razumevanje zmanjša strah, strah pa je pogosto eden največjih vzdrževalcev simptomov.
Kakovostno spanje, redno gibanje, uravnotežena prehrana in razumna uporaba zaslonov so temelj, na katerem stoji vse ostalo. Ti dejavniki neposredno vplivajo na delovanje živčnega sistema in odpornost na stres.
Zdrav življenjski slogOtroke in mladostnike učimo prepoznavati sprožilce stresa ter razvijati načine, kako se nanje odzvati drugače — z dihanjem, sproščanjem, postopnim izpostavljanjem in načrtovanjem dnevnega ritma.
O stresuKadar simptomi vztrajajo ali so zelo izraziti, je pogosto koristna strokovna psihološka pomoč. Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) je najbolje raziskan pristop pri psihosomatskih motnjah — otroku pomaga prepoznati vzorce mišljenja in vedenja, ki vzdržujejo simptome, ter jih postopoma spremeniti. Pri mlajših otrocih se v terapijo pogosto vključijo tudi starši.
Pri motnjah, ki vplivajo na gibanje ali telesno delovanje (npr. funkcijske nevrološke motnje), je fizioterapija pomemben del zdravljenja. Telo se skozi postopne vaje znova nauči pravilnega delovanja. Fizioterapevt pri tem ne »zdravi bolezni«, temveč pomaga otroku ponovno vzpostaviti zaupanje v lastno telo.
Otrok ne okrevava sam. Ključno je, da okolje — starši, učitelji, šolska svetovalna služba, trenerji, učitelji inštrumenta — deluje usklajeno. To pomeni prilagoditve v šoli, kadar so potrebne, odprto komunikacijo znotraj družine in zmanjšanje pritiskov, ki presegajo otrokove zmožnosti. Včasih je dovolj že to, da odrasli otroka razumejo, kaj se dogaja, in se nanj odzovejo s potrpežljivostjo namesto z zaskrbljenostjo.
Zdravila pri psihosomatskih motnjah niso prvi izbor zdravljenja, lahko pa so v posameznih primerih koristna kot dopolnilo — na primer, kadar ima otrok izrazito anksioznost ali depresivno razpoloženje, ki otežuje vključevanje v terapijo in vsakdanje življenje. O tem vedno odloča zdravnik v dogovoru z družino.
Nekateri otroci potrebujejo le dobro razlago in prilagoditve v vsakdanjem življenju; pri drugih je potrebna intenzivnejša podpora. Zdravljenje ni tekmovanje in ni razlog za skrb, če traja dlje, kot ste pričakovali. Najpomembneje je, da otrok čuti, da ni sam, da mu verjamemo in da skupaj iščemo pot naprej.
